Očete k otrokom, matere v službe!

V lokal stopi mlad in zelo čeden moški. Tri dame za mizo ob njegovem prihodu obmolknejo ter nemo sledijo njegovim korakom. Mladenič se nasloni na šank, naroči pijačo in samozavestno premeri lokal. Njegov pogled se ujame v oči ene od žensk. Izmenjata poglede. Nasmeh. Očitno naklonjenost si od daleč nakažeta z blagim nazdravljanjem s pijačo.
Končno mladenič pristopi k mizi, damam nakloni prijazen pozdrav, nato pa se skloni k osvajani in ji v uho nežno zašepeta: “Za 100 EUR vam naredim, kar lahko ukažete v treh besedah.”
Ženska se počasi odmakne, neprizadeto izvleče denarnico iz torbice, iz nje potegne stoevrski bankovec. S poželjivim pogledom premeri njegovo telo, mu z denarjem namigne, naj se ji ponovno približa in vznemirjeno veli: “Očisti moj dom”.

Ta vic ima več zveze z realnostjo, kot katerakoli obljuba iz poneumljajočih televizijskih reklam za čistila in pralne praške, če ste se ob vicu spomnili na kakšno. Vse več raziskav pritrjuje, da bo libido ženski strmo narasel, če bo njen partner pomagal in se izkazal pri hišnih opravilih in pri skrbi za otroke. Odveč je vse pumpanje mišic, vse nadure za boljši zaslužek: žensko bodo partnerji najbolj razvneli, če se bodo izkazali kot dobra podpora pri vsakdanjih opravilih in kot aktivni očetje.

Še več: aktivno sodelovanje moških pri skrbi za otroka ne prispeva le k dobrim partnerskim odnosom, ampak tudi k družbeni nataliteti. “Raziskave kažejo: če moški aktivno sodelujejo pri skrbi za otroka, uporabijo dopust za nego in varstvo, se par lažje odloča za še za drugega otroka. Politika, kako bolj aktivirati očete, jih privabiti v družinsko življenje, je prav gotovo bistvenega pomena za povečanje rodnosti,” v članku z naslovom Ne zakoni, domača intima določa prihodnost (Ona, 22. 8. 2006) navaja mag. Renata Salecl, direktorica Urada za enake možnosti.

Mnogi so prepričani, da je eden od glavnih vzrokov za upadanje rodnosti ekonomsko osamosvajanje žensk in njihov vstop v svet dela, a resnica je drugje. Navidezno protislovje visoke ženske zaposlenosti in velike rodnosti je uspelo preseči Islandiji. Matija Grah v članku Kaj islandske moške privablja k štedilniku (Ona, 9. 5. 2006) piše, kako je (morda v nasprotju s pričakovanji) konzervativna, desnosredinska vlada leta 2000 sprejela nov zakon o materinskem in očetovskem dopustu, ki se izkazuje za vse večji uspeh. Upoštevanje dejstva, da je – poleg ustrezno velikega denarnega nadomestila za obdobje starševskega dopusta – osrednja vzpodbuda za ženske za še drugega ali tretjega otroka, izkušnja očetovega sodelovanja pri negi prvorojenca, je Islandija dosegla največjo stopnjo rodnosti v Evropi, ki se z 1,93 leta 2002 približuje celo stopnji, ki velja za raven enostavne reprodukcije prebivalstva (2,1) in znaša sedaj 2,03. Hkrati pa ima največji delež zaposlenih žensk v Evropi, kar 79%.

Islandski parlament je zakon sprejel, da bi izboljšal položaj žensk in mater na trgu delovne sile in v družbi na splošno, da bi izboljšal ekonomski položaj družin z otroki, povečal rodnost na otoku in nenazadnje povečal sodelovanje očetov pri negi otrok. Uvedel je dve temeljni novosti. Prva, s katero je zvišal denarno nadomestilo z minimalne plače na 80% povprečne plače starša zadnjih dveh let, je imela za posledico, da pravico do očetovskega dopusta izkoristi kar 87% islandskih očetov, saj njihova odsotnost z dela zaradi višine nadomestila ne ogrozi gmotnega položaja družine. Nasprotno, po tem zakonu se je gmotni položaj družin z otroki znatno izboljšal.

Druga novost je res podaljšala porodniški dopust s šestih na devet mesecev, ampak jih je razdelila na tri dele po formuli 3 + 3 + 3. Tri mesece za mater, tri mesece za očeta, pravici sta neprenosljivi in še 3 mesece za le enega od staršev ali pa si jih straša razdelita v poljubnem razmerju. S tem se je izboljšal položaj žensk na trgu dela. Ingolfur Gisláson, vodja centra za enakost spolov v Reykjaviku v omenjenem članku razlaga, da sicer še ni empiričnih podatkov o spremembah položaja žensk na trgu delovne sile, poleg najvišje zaposlenosti žensk v Evropi, pa obstajajo posredni indici. “Prihaja do diskriminacije, s katero so se ženske srečevale leta in leta. Zdaj se z njo začenjajo srečevati tudi moški,” našteva, kako se na sindikate obrača vse več moških, ki jih poskušajo odpustiti, ko gredo na starševski dopust ali jih ob zaposlitvi sprašujejo o načrtovanju družine. Nadaljuje, da vse to kaže, da so na pravi poti in temu je možno le pritrditi: vprašanja o načrtovanju družine bodo postala nesmislena, če jih bodo morali delodajalci zastavljati vsem, kajne?

Kakšno je stanje v Sloveniji? Kljub 14 mesecem polno plačanega porodniškega dopusta (105 dni materinskega dopusta, ostalo je dopust za nego in varstvo otroka), se z rodnostjo ravno ne moremo pohvaliti. Po podatkih Statističnega urada RS je stopnja rodnosti v Sloveniji leta 2004 znašala 1, 25 (zadnji objavljeni podatki na spletni strani). Dolžina porodniškega dopusta nima pozitivne zveze z rodnostjo. Nasprotno: tako dolg porodniški dopust ženske na trgu dela izpostavlja kot izrazito nekonkurenčne in delodajalci se mladih žensk otepajo kot hudič križa, zaposluje se jih za določen čas in ne podaljšuje zaposlitvenih pogodb, ko zanosijo. Ob negotovih osebnih gmotnih razmerah ženske odlašajo z rojstvom prvega otroka in se je starostna meja pomaknila že na 27,6 let leta 2004 ob rojstvu prvega otroka, povprečna družina z otroki pa šteje 3, 4 člana.

Od leta 2002 je sicer slovenski zakon postopno uvedel novost: neprenosljivo pravico do 15 dnevnega očetovskega dopusta, ki je popolnoma neodvisen od pravice matere do porodniškega dopusta in zanj nadomestilo v celoti krije država. Na voljo imajo še dodatnih 75 dni očetovskega dopusta, za katerega pa država poravna samo prispevke, ki jih je treba plačati za minimalno plačo. Ta podatek verjetno tudi razlaga, zakaj si je le 1,8% očetov leta 2004 z materami delilo del dopusta za nego in varstvo otroka, da jih mora Urad za enake možnosti pozivati z akcijo: “Očka, aktiviraj se!” Uradova akcija je le slepomišljenje, saj aktiviranje slovenskih očetov pri skrbi za novorojenega otroka ob sedanji zakonodaji znatno poslabša gmotni položaj družine. “S partnerko sva to načrtovala že prej, tako da sva ves čas njene nosečnosti namensko varčevala za čas, ko bova brez mojega dohodka skupaj skrbela za dojenčka,” se spomnim pogovora s sodelavcem, ko sem ga hvalila, da je izkoristil skupaj vseh 90 dni očetovskega dopusta za nego novorojenke.

Stanje, kakršno je v Sloveniji je do žensk izrazito neprijazno: dela jih nekonkurenčne na trgu delovne sile in skrb za otroke nalaga samo na njihova ramena. Zapira se jih med 4 stene in vceplja, da za žensko ne more biti večje izpolnitve, kot je materinstvo. Ampak s tem je Slovenija nenaklonjena tudi moškim in očetom: odreka jim podporo pri skrbi za otroke, odreka jim podporo partnerkam, odtujuje jim dom in uživanje v domu, ko se jim vsiljuje podobo, da je pravi moški tisti, ki ves čas dela, da domov prinaša denar.

Tega se očitno zavedajo v eni od slovenskih strank, kjer so na nedavnem drugem kongresu kot prva stranka v Sloveniji sprejeli, da se bodo med drugim zavzemali tudi za enako dolg porodniški dopust za oba starša. Eden od prvakov stranke me je na pohvalo za njihova prizadevanja očaral z odgovorom: “Sodoben moški se bolj posveča otrokom in to ukvarjanje se obrestuje vsem, moškemu pa dvojno: raje ga ima otrok, pa tudi partnerica je manj utrujena in bolj razpoložena za kakovostno preživljanje časa z otrokom in partnerjem. Študije kažejo, da je 20 odstotkov moških mogoče uvrstiti med sodobne, ki jemljejo partnerski odnos v vsakdanjiku dolgoročno kot pozitivnega. Ti so pripravljeni sprejeti in uresničevati spremenjeno razdelitev vlog med moškim in žensko. Razmišljajo o sebi, pripravljeni so se spremeniti, vzdržujejo odkrite odnose z ljudmi in so seksualno bolj svobodni in zadovoljni. Sprejemajo spremenjeno podobo sodobne ženske in jo podpirajo v njeni emancipaciji. Močna poklicna usmerjenost ni njihov edini cilj v življenju. V družini želijo biti povsod navzoči: sodelujejo pri gospodinjstvu, na družino gledajo kot na skupni projekt, vzgoji otrok pa se ne bodo odrekli.”

Upam, da bo tej iniciativi sledilo vse več slovenskih strank, da se po islanskem modelu v Sloveniji porodniški dopust oz. dopust za nego otroka skrajša na 9 mesecev in enakomerno razdeli med oba starša in se način koriščenja prepusti njuni odločitvi: “Islandski zakon je devet mesecev na podlagi formule 3 + 3 + 3 razbil na tri dele, hkrati pa je uvedel neprenosljivo pravico do porodniškega dopusta. To pomeni, da imajo matere na voljo tri mesece dopusta, ki jih smejo izrabiti zgolj one; da jih imajo tudi očetje tri, ki jih ravno tako lahko izkoristijo zgolj oni; preostale tri mesece pa si lahko starši razdelijo v poljubnem razmerju, za katero se odločijo. Toda če mati ali oče ne izkoristita svojih treh mesecev, njun trimesečni dopust zapade. Starševski dopust morata izkoristiti v poldrugem letu po rojstvu otroka. Kdaj in v kolikšnih kosih ga bosta izrabila, je njuna odločitev. Povežeta ga lahko z zaposlitvijo za polovični delovni čas. V tem primeru sta polovico delovnega dneva v službi, drugo polovico pa na starševskem dopustu. Starši se lahko odločijo, da bodo dopust izkoristili hkrati. Lahko se tudi poljubnokrat izmenjajo: zdaj je en mesec na dopusti mati, potem oče, za njim spet mati itn. Edini pogoj za izmenjavanje je soglasje delodajalca. Ta lahko zaposlenemu dovoli večkratno odsotnost z dela ali pa tudi ne, toda nečesa mu ne sme odreči: pravice, da bi starševski dopust izkoristil v enem kosu.” (M. Grah v zgoraj omenjenem članku v Oni, 9. 5. 2006)