Naturizem

S sestro redno, že 6 let zahajava na morje v naturističen kamp na Hrvaškem. Običajno s šotorom, če pa je stričeva prikolica prosta, si privoščiva njeno razkošje. Vsaj nekaj dni najinega naturističnega morja je postalo vsakoletna obveznost, nekakšen sister-bonding. Morje je bilo že kmalu v osnovni šoli (razen letnih kolonij) za najino družino preveliko razkošje in s kakšnimi nekajdnevnimi morskimi izjemami sva do najine polnoletnosti morje ohranili le v lepih spominih na otroštvo. Pred 6 leti pa se nama je prvič odprla možnost, da si privoščiva morske počitnice v kampu, v stričevi prikolici, na moj prvi regres, ampak v naturističnem kampu. Obe z nekimi zadržanimi predsodki sva možnost najprej odklanjali do skrajnega roka odločitve, a se na koncu vdali: golo morje, ali pa nič morja.

Po prvem (odraslem) dnevu naturizma nama je postalo jasno, da si drugače, kot golo, morja ne bova več želeli. Kajti ni je večje slasti, kot se gol zbuditi, gol postopati cel dan, gol plavati, gol kuhati, gol jesti, gol športati in se zabavati z družabnimi igrami, gol brati, gol spoznavati gole ljudi, se gol zažurati, gol zaspati. In sva od takrat naturistiki. Na dan odhoda je najbolj zoprn občutek, ko moraš na telo spet navleči obleko.

Sama pri sebi sem opazila, da sem z naturizmom vzpostavila posebno sproščenost do človekovega telesa: do lastnega in do teles drugih ljudi. Obremenjenost z estetiko telesa, ki preko oglasov in modnih zapovedi večinoma omejuje uživanje v lastnih telesih in vzpodbuja željo po večnem drugem, drugačnem, po neprestanih spremembah telesa in delu na telesu, je izgubila moč. Ko se z lastnim telesom zliješ v množici golih teles mladih, starih, suhih, debelih, zgubanih, še sveže napetih, invalidih na vozičkih ali brez kakšnega uda, ženskih telesih brez dojke, ali z umetnimi prsmi, tetoviranimi in napiercanimi, obritimi ali poraščenimi, trebuhi nosečnic ali tistih z vrečkami za izločanje blata iz skrajšanega debelega črevesa, od sonca zažganih do kot sneg belih, ti je nenadoma vse sprejemljivo, vse normalno in vse lepo. Vsa ta različnost v dolžinah, širinah, višinah, barvah, strukturah, napetosti postane lepota.

In da, kljub sprejemljivosti vsakega telesa še vedno opaziš, kako se kdo nosi, kaj kdo ima, česa nima, kako je kaj veliko ali obsežno in kako kaj narejeno, a postane manj pomembno kot sicer, ko se mimikrira pod modnimi zapovedmi. Postane del telesa, ne pa njegova posebnost.

Prvo leto sva s sestro opažali predvsem lastni telesi v množici ostalih. Se primerjali in vse bolj sproščali. Naslednja leta pa, kako se popularna kultura dobesedno podpisuje na telesa. Pretežno Nizozemcev in Nemcev, ki so nekako modno pred ostalimi ali pa bolj v lovu za popularnim. Eno leto so bili posebej popularni tatuji. Vseh možnih vzorcev, na vseh mogočih in do takrat trdnem prepričanju nemogočih delih telesa.

Naslednjič je bila očitna popularnost piercinga. Na popkih, prsnih bradavicah, sramnih ustnicah žensk ter glavicah penisov, kožicah ob glavici penisa in na modih. Mojo pozornost je takrat posebej vzbudil nizozemski par z napol odraslo tetovirano hčerjo, ki so zahajali na isti del plaže kot me s sestro, ki sta imela z neštetimi rinkami in kroglicami napircane genitalije. Vznemirjala me je namreč misel, če se jima še ni primerilo, da bi se njune rinke med seksom zataknile in če so se, kako to boli...

Leto po tem so ostala še kakšna tetovirana telesa in kje pozabljene rinke, a popularno je postalo moško britje. Presenetilo me je, kako gladko uspejo moški obriti predel svojih penisov in moda, noge, prsa, trebuhe in nekateri hrbte. Bilo je to res leto ti. izvora skovanke metroseksualec. In plaže so jih bile polne - gladko pobritih in z nego lastnega telesa obsedenih moških. Zavidala sem jim to gladkost in zdelo se mi je, da svojega grmička nikakor ne uspem tako gladko odstraniti. Tisto leto naju je s setro vznemirjal moški v škornjih, kakor sva poimenovali metroseksualca, ki je hodil kot dojenček gladko pobrit do kolen. Od tam dol pa je po mečih in goleni razkazoval svoje kodrasto dlačno premoženje. Verjetno zato, da ne bi oblečen kje drugje razkrival, kaj sicer počne na preostalih delih telesa.

Za tem sva opazili, da po plažah hodi vse več žensk s silikonskimi vsadki dojk. Takrat sva tudi sočustvovali z usodo odrasle, že starejše ženske z že zelo hudo izraženo anoreksijo. Videti človeško okostje prevlečeno s kot usnje zažgano in nagubano kožo je tisto leto pozdravilo marsikatero najstnico in žensko obremenjeno s pretirano vitkostjo. Vsaj upam.

No, to leto sem bila "atrakcija" jaz. Čeprav nevidna v letošnji poplavi nosečnic v Ljubljani, sem bila na morju izjema, le še eno nosečnico sem videla na plaži. Na moj trebuh so se lepili pogledi in ogledi, nasmehi in začudenja. Ni me obremenjevalo, še sama sem se zadovoljno nasmihala nad svojo golo trebušasto podobo. Sestra me je opisala kot brejo kobilo: trebuh prepreden z izstopajočim ožiljem nesimetrično štrli iz sredine telesa. No, hodim po dveh, ne po vseh štirih. :)