Milijon

Veliki denarji so v igri. Dober milijon evrov. Sploh si ne znam predstavljati, koliko je to denarja, znam pa sanjariti, kaj bi z že veliko manj denarja naredila. Zato sem danes igrala Loto. Pred sprehodom s hčerkico sem zavila k stojnici Loterije Slovenije, a obstala v ozadju. Tam je bila kamera in novinarka z mikrofonom. POP TV. Bila sem ogorčena, a hkrati čudno vznemirjena. Na petah sem se zasukala in odšla - bom kasneje stala v vrsti, mene kamera tam že ne bo posnela.

Na sprehodu sem se potem ukvarjala z mislijo, zakaj me je kamera tako vznemirila. Pa mi je bil odgovor čisto jasen. Bilo me je sram. Da. Sram me je bilo, da me bo kamera posnela, kako stojim v vrsti, da si kupim sanje. Ker to počnejo luzerji? In ko sem tako razmišljala o svojem sramu, sem bila kar malo jezna nase. Zakaj bi me moralo biti sram? Delam, s še dvema honorarnima službama zraven, preživljam sebe in hčerko in imam okoli sebe ljudi, ki me imajo iskreno radi in jaz njih.

Na sprehodu sem si v odgovor zamislila prizor, kako sem v vrsti pogledala v kamero ter odgovarjala na navinarkina vprašanja:

Novinarka: "Zakaj ste danes zjutraj v vrsti pred Loterijo?"
PF: "Vplačala bom izbrane številke Lota."
Novinarka: "A to redno počnete?"
PF: "Ne, kje pa. Tega si ne morem privoščiti."
Novinarka: "Torej igrate samo ob večjih zneskih?"
PF: "Pravzaprav res. Ko je znesek, podoben današnjemu, si privoščim in plačam sanje."
Novinarka: "Kaj bi pa storili s tem denarjem?"
PF: "Ne znam si predstavljati, koliko je to denarja in vem, da ga toliko ne potrebujem. Imam le eno željo in sicer, da bi sebi in svojim najbližjim kupila stanovanja ter jih opremila. Poskrbela bi še za naložbo za hčerkino izobraževanje. Morda bo hotela študirati v tujini. O tem bom do jutrišnjega dne sanjala: da bi kupila in kako si opremila stanovanje. Kako bi bilo to lepo. In te sanje, pa čeprav le za en dan, so vredne 3 EUR."

V vrsto sem se vrnila po sprehodu. Ko tam ni bilo več kamere, ob kateri bi morala pojasniti, zakaj tam stojim.