Vrvež. Paše!

Po 8,5 mesecih sem si zadnje dni želela civilizacije. Del mesta, v katerem živim me je s sprehajalnimi stezicami, zelenjem, žvrgolečimi ptički in v pozdrav kimajočimi sprehajalci in sprehajalkami začel dolgočasiti. Zaželela sem si vrveža, uličnih glasbenikov, sladoleda v roki med slalomiranjem skozi množico ljudi. Govorečih različnih jezikov.

In sem si privoščila pravi mestni pozno popoldanski in zgodnje večerni vrvež. Z brezalkoholnim koktejlom, v družbi prijateljev, sestre in seveda Bobikijo. Mala je tudi en "ciganček" - več kot se dogaja, več kot je ljudi, bolj jo razganja. Se je ves čas kotala po naročjih naše družbe, hkrati pa se sukala za drugimi ljudmi kot ena vrtavka. Vriskala, piskala, klepetala, eni 3-letnici rinila prstke v oči, njenega pa hotela pojesti, se vmes malo dojila, pa "osvajala" Angležinjo za mojim hrbtom, da je imela dama od naklonjene pozornosti že čisto solzne oči, pa mahala pa-pa enemu Italijanu, ki se ji je v odgovor trudil dobrikati z italijansko angleščino. Prijalo mi je. Čeprav sem imela oči ves čas na hčerkici - itak zaljubljena vanjo do neba in naprej - in bolj odsotno sledila vrvežu, mi je prijalo drenjanje s punčko po ulicah centra mesta.

Prijatelji so obujali spomine, kako fajn smo ga včasih zažurali, ko sem bila še v ednini, pa tudi sestra, kako sva hodili na najin Wiki-Waki in koliko let sva skupaj preživljali morje. Najino morje. Pogrešajo me. Saj razumem, a potrebe po prejšnjem življenju (še) nimam. Že večkrat sem dobila ponudbo, naj hčerko pustim v varstvu, pa si grem malo odpočiti. A mi je predlog tuj, ko pa mi otrok ni utrujajoč in se mi od njega ni potrebno odpočiti. Misel na to, da bi otroka oddala v varstvo in si šla odpočiti ali pa na zabavo, preprosto ni v spektru mojih potreb. Ne še. Saj se mi horizonti odpirajo: če sem na začetku sprehode izbirala le blizu najinega "brloga", si sedaj privoščiva dopust v drugi državi, nekajdnevna potovanja... Skupaj. Saj mi paše, da se kdo od mojih ukvarja z njo, jaz pa lahko takrat preberem časopis ali pa ko je z očijem pohitim s čiščenjem stanovanja, ampak potem sem spet pripravljena nanjo. Lepo je, da sem lahko tako sproščeno povezana z otrokom: vse se dogaja spontano in ob svojem času. Mala raste in mamica z njo.