Fantek iz cunj

Zjutraj je v najin dom prišel fantek iz cunj, kick-boxer Toni. Na Unicefu sem naletela na akcijo posvojitev punčk iz cunj in mali Bobikijo izbrala prijateljčka, pravega malega kick-boxerja. Izdelovalka ga je poimenovala Tonček, me sva ga pa preimenovali v Tonija. Bobikijo je fantek od prvega trenutka, ko nama ga je poštar pripeljal, zelo všeč in danes sta že obdelala nekaj profesionalnih udarcev, premetov in padcev. Gospe, ki je Tonija sešila, sva poslali mms razglednico in naju predstavili, v kakšen dom je Toni prišel. Tako, pa sva bogatejši za enega malega razgrajača. :)

In vendar kroži!

Danes nas RTV v spletnih novicah poučuje, da sonce kroži okoli Zemlje.

Supernova je umirajoča zvezda, a veliko večja, kot je sonce, ki kroži okoli Zemlje. Najprej jo raznese navzven, nato pa se sesede sama vase, kar ustvari izredno gosto kroglo.

Goljufija

Prinesli so me okoli. Ne morem se spomniti kje vse sem prejšnji teden nakupovala, a namesto 2 EUR so mi nekje med vrnjenimi kovanci podtaknili 2 bosanski konvertibilni marki. Uf, sem se jezno narenčala danes, ko sem podrobneje pogledala v vsebino denarnice. Saj zdaj se spomnim, da je policija na to že opozarjala, ampak naivno nikoli nisem pomislila, da se to utegne zgoditi meni. Ker se ne gibljem v takih krogih ali kaj... Doslej res nisem pregledovala vrnjenih kovancev, če so pravi. Ampak vnaprej bom pa ena tistih, ki blagajno zapuščajo šele, ko si vsak vrnjen evro in cent prej podrobno pogledajo in seštejejo. Grrr. Pa naj drugi vrtijo oči nad mano.

50 minut v vrsti za 5 EUR popusta

Slovenija je za velike trgovce še vedno neka tretjerazredna država. Takšna, kjer se sicer splača imeti svojo prodajalno, če ne iz drugega, pa iz razloga zasedbe ozemlja pred konkurenčnimi, sploh domačimi proizvajalci. Tuji proizvajalci praviloma pošiljajo k nam izdelke za množično potrošnjo, delane za vzhodni trg. In ti izdelki so po kvaliteti nekaj čisto drugega, kot enaki delani za zahodni trg. To ve vsak, ki je že kdaj izkusil, zakaj se določena zobna pasta kupljena v Sloveniji ne peni, kupljena v Italiji recimo, pa super penasto obdela zobe. Da ne govorim o razliki v kvaliteti pralnih praških, šamponov, prijaznosti do otroške kože določenih pleničk, razlikah v otroški hrani, ipd.

Tudi kar se oblačil tiče, velja Slovenija za neko nedefinirano državo, v katero se nekaterim velikim trgovcem zdi, se še kar splača prazniti skladišča, modna oblačila pa prodajati drugje, celo čisto blizu meje s to nedefinirano državo. Še Madžarska - pa je bolj vzhodno od zahoda od Slovenije - se ponaša z modnejšimi oblačili enakih tujih proizvajalcev, ki prodajajo tudi pri nas, da o Italiji in Avstriji ne govorimo. Slovenija pa... za te velike modne trgovce veljamo očitno za tako nazadnjaške, da še po principu nabiralništva brskamo po nametanih oblačilih, da med postanimi kosi najdemo kakšnega, ki vsaj za silo ustreza trenutnemu modnemu duhu časa.

No, prejšnji teden je H&M na spletni strani ponudil anketo, kako smo potrošniki in potrošnice zadovoljni z njihovimi trgovinami po Sloveniji. V zahvalo za odgovore so prijazno ponudili bon v vrednosti 5 EUR, ki si si ga lahko natisnil in z njim odpravil v šoping. Teh 5 EUR je trgovina od končnega zneska nakupa prijazno odštela.

A trgovec se je zmotil (ali pa tudi ne, računica se mu zagotovo v vsakem primeru izide v plus). Bona ni "zaklenil". Bon se je dalo tiskati v poljubnih količinah. In ga v poljubnih količinah zapravljati. Novica je v nekaj milisekundah zaobkrožila spletne forume, e-liste in druge spletne kanale. Ljudje so bone printali in drli v trgovine ter zapravljali. In kako zapravljali! Bon lahko unovči 1 oseba ob 1 nakupu, je na njem pisalo. In 1 oseba se je vračala in vračala na konec vrste ter kupovala izdelek po izdelek - vsakega s svojim bonom. Zadeva se je splačala pri drobnarijah, kot so japonke, sončna očala, rute, nedrčki, spodnje hlačke, denarnice, sezonske torbice, ipd. Vse, kar je imelo znesek okoli 5 EUR si lahko kupil praktično zastonj. Nakup se je splačal tudi pri otroških oblačilcih. Ženske so oborožene s po 12 družinskih članov - vsak s po nekaj boni, dobesedno ropale otroške oddelke: vsak družinski član je stal s svojim bonom in otroško cunjico v vrsti... tudi 50 minut. Kmalu so v trgovinah ugotovili, kaj se dogaja in postali zmedeni. Bon je bil veljaven do 18.5. in predčasno akcije niso mogli ustaviti, ljudem pa tudi niso mogli preprečiti nakupovanja: kako pa vedeti, da lastnica bona ni izpolnila ankete, recimo? Ali pa, da je pred pol ure stala v drugi vrsti in en bon že vnovčila? Nekateri prodajalci in prodajalke so bili prijazni, ko so opazili, da ima nekdo v denarnici še več bonov in ob sebi cunje, ki jih bo kupil v naslednji vrsti, so samo namignili, da bodo naredili več računov. Drugi prodajalci so pihali in grdo gledali. V enih trgovinah so si izmišljevali, kakšne velikosti boni veljajo, kakšni pa ne in proučevali, če je bon natisnjen ali fotokopiran.

Človek bi pričakoval, da se bo trgovec vedel profesionalno. Akcija se je izrodila v nepričakovano smer, a za posledico imela, da so ljudje kupovali, kupovali, kupovali, pridno praznili police in jih pripravljali za cunje nove sezone. Kaj torej, kot požreti slino, do dne, ko se veljavnost bona neha, na stežaj odpreti vrata, vse razpoložljive blagajne in ljudem omogočiti, da zapravijo, kar so se namenili.

Ampak ne. H&M v ljubljanskem Cityparku se je odločil, da bo svoje kupce zafrkaval tako, kot je po njegovi reakciji sodeč menil, so kupci zafrkavali trgovca. V soboto je na vsakem oddelku odprl le 2 blagajni, v kabine zaposlil le enega prodajalca in pustil ljudi, da so v 2 vrstah čez celo trgovino stali več kot 50 minut, v kabinah za pomerjanje oblačil pa je bilo nastlano oblek, obešalnikov, nitk in vsega, česar kupci ob pomanjkanju nadzora niso pospravljali za sabo in česar se prodajalci - očitno po poslovni odločitvi - namerno niso dotikali. Trgovina je bila eno samo smetišče. Smetišče povaljanih oblek, utrujenih kupcev in arogantnih prodajalk in prodajalcev, ki so kupce tikali, zasmehovali, jih kregali, jih prepoznavali za sorodnike in onemogočali nakupe, se nanje zdirali, ko so ti zahtevali knjigo pritožb, pa se je ena nevzgojena in neprofesionalna mlada prodajalka na glas smejala: "Pusti jih, naj pišejo, se bomo potem smejali, ko bomo brali!"

Da, takšen je odnos velikega prodajalca do slovenskih kupcev. Imidž znamke? Ma koga to briga v državi, kjer so stranke pripravljene 50 minut stati v vrsti, da unovčijo bon za 5 EUR.

UUD

"Unknown USB Device" je računalnik zašpecal malo Bobikijo, ko je iz mojega naročja žvečila USB priključek fotoaparata.

Ko zmanjka tablet

Ker mi nihče nikoli ni povedal, zakaj se v pomivalni stroj ne vliva detergenta za ročno pranje posode, sem to morala ugotoviti sama.

Presuha

Dokončna potrditev, da sem presuha?

Ko je 6-mesečnici v mojem naročju najbolj zabavno igrati se z mojo pod kožo štrlečo ključnico.

Je fantek ali punčka?

Zakaj je bolj varno dojenčka ogovoriti kot fantka, če nisi prepričan o otrokovem spolu? Je manj hudo zamenjati deklico za dečka, kot dečka za deklico?

Tako se mi je opravičila starejša gospa, ki se je dobrikala Bobikijo kot dečku. Na moj popravek je rekla: "A... no, saj se nisem hudo zmotila." In je šla. Brez pa-pa.

Dam, ne dam

Bobikijina glavna akcija zadnjih dni je igra: "dam, ne dam". Najpogosteje ponuja svojo dudo ali pa manjšo igračko. Potem pusti, da jo vzamem in nekoliko presenečeno dočaka, da ji jo vrnem ali pa jo ponudi, a hitro spet potegne k sebi: da se ve, čigava je. :)

Danes si je močno prizadevala, da bi dudo sprejel njen slonček iz blaga. Mu jo je ponujala in ponujala nekam tja med pisane barve života, slonček pa nič. Na koncu je detajlno proučila njegovo etiketo.